Saturday night fever

Ne vem zakaj, ampak tole naše poletno vreme me je mal opomnilo, da je že kr nekej časa minilo od mojga zadnjega zapisa...verjetno zato, ker sem že pred kašnimi 10 dnevi hotla spisat en ekstra prispevek o ekstra temperaturah...Straya, wtf?? No po preteklem “hladnem” (beri: cca 23°C) tednu, se je poletje spet vrnilo v mesto, pa bom izkoristla tole priložnost, da zlijem svoje razmišljanje na virtualni papir....ja hkrati me je glihkar zadel koledar, al se januar že približuje koncu...HA?? Kako, kaj, od kje, zakaj, kva?!?! Al se mi zdi, da tedni tukej tako hitr minevajo, da je kej! Pondelke sm frej, srede sm frej, četrtek je pay day pol je pa že vikend in gremo nov krog okol. Tik tak tik tak tik tak...jaooo, čez slaba dva mesca že pičim dalje (but more about this later...).

Torej, temperature in poletje v Sydneyu. I’m pretty sure, da ste vsi v takšnih in drugačnih novicah vidl, slišal, prebral kakšno je stanje v naših koncih. No. Veliko se je govorilo o vročinskem valu, rekordnih temperaturah v mestih in svarilih, da, če ni nujno, ostani doma na klimi. Končno lahko iz osebnih izkušenj opišem ekstremne temperature, ki jih do zdej še nism izkusila. Tist dan je blo v Sydney-u krepko preko 40˙C - men je kazalo 42, nekje pa menda celo 47!!! Js sm itak delala, sej smo čutil, da je vroče, sam smo mel vseen mal klime, da smo preživel (čeprov se nismo izognil nadpovprečnemu švicanju...).  končala sm glih nekje sred dneva (2, pol 3 popoldne) in sm se seveda nekako mogla prmajat do doma...al k bi vedla kaj me zunej čaka, sploh ne bi stopila iz dvorišča našega kafiča........noro.

Prsežm, da je blo težko dihat...vrjamm, da si vsi lahko predstavljate savno – vroče pa še vlažno hkrati in si mislš, đizs, tole pa ni za zdržat. No tako približno sm se js počutila, s to razliko, da ga sonce seka tako močno, da fizično čutiš na koži, kako te prži k picka v pečici. Čuden filing res, something I’ve never experienced before. Od službe do doma mam približno 17min hoje po večinoma odprtem....hočš dihat normalno pa ti ozračje ne da. Why?? pa smo spet pr savni. For free, yaaay! Torej do doma sm nekako že prsopla....potem pa. *face palm* .......v našem stanovanju je blo use odprto.....zunej je blo 42°, pihov je vroč puščavski veter.....pr nas pa: vrata na balkon odprta na stežaj. Še tisto, kar je blo mlačnega zraka od jutra, je izpuhtelo čez oprta vrata in okna. Itak sm čist znorela pa zaprla vse...dokler ni pršov domov Argentino in začel zganjat galamo zakaj mamo vse zaprto...pa sm rekla stari, ves vroč zrak gre not, halo?! On pa ne, ne, ne, mormo odpret, bom še vhodna vrata odpru, da se nrdi prepih...sm si mislna – kašn prepih, a si na glavo padu? Prepih z vetrom temperature 40stopinj? Dobr ja....pa se nism spuščala v razprave, ker se je že prevečkrat izkazalo, da ni vredno z njim v debato. In tako sm sedela v dnevni sobi v kratkih hlačah in športnem modrcu pa dobesedno čutila kako vroč zrak zaliva celo stanovanje. *face palm, face palm, face palm*

Aja, sm omenila, da mamo klimo tut v stanovanju??? Ja itaaak! Namontiral so jo kašna dva mesca nazaj, pa si vrjetno mislte, koza, ka pa jamraš, če maš klimo, k si je ne znaš pržgat....ah ne ne ne, jo je Argentino pametno izklopu al kva tako da je ne mormo uporablat...ker pajade požre preveč elektrike...no razn, če bi si želele še ekstra doplačat za najemnino. Prosm?? A se ti hecaš? Jp, nč klime za nas. Al jebiga. Življenje je lepo počasi pečena potica na super ugodnih temperaturah pod avtentičnim avstralskim soncem....

And also this............4., 8., 13., 14.(v službi ahahaha ko je treba it po zaloge v zmrzovalno sobo se vsi kr naenkrat javjo), 18. (i can’t), 20.(hahahahaha) LEGIIIT!!

haha this country is a joke!!! :D

Še dobr, da je blo tako stanje samo en dan. Prec naslednji večer je že začelo padat in smo šli iz +40 na 16-19:

Ah ja. V preteklih dneh se stanje že izboljšuje in se vračamo nazaj na prave poletne temperature. Ponoči je spet tok vroče, da se zbudiš cel prešvican in se ti zvečer zdi škoda it pod tuš, ker se bi ti bolj splačalo zjutrej. Hmmm. Aja brez kovtra si pa ne upam spat...me skrbi, da mi bo kej lezlo po nogah (k, da mi pod kovtr pa ne more zlezt, haloo?? Haha). Aja, da se dotaknem še mal tega večnega predsodka o Avstraliji in njenih najbolj bizarnih živalih...sej se niti ne spomnem, če sm omenila, da je k nam na obisk pršov Pajek Frank, velika ogabna živalica....*bruh* sam, da pomislm na njegove super model dolge /fitneser nabildane noge....*bruh* Čeprov je bil zunej na verandi, ga po tistem, ko je zginu iz našega vidnega polja na steni, nismo več vidle...kaj je hujš kot gigantski pajek na steni? Pajek, ki je bil včasih na steni, pa ga zdej ni več tam. *jokamse* It čiste preventive od takrat naprej vsak večer lepo strknem svoj kovter preden grem v postlo...you know...just in case! :o hahaha and it’s also not just me....tut Avstralci znajo bit previdni glede tega, mislm, da je to razlog zakaj jih tok velik okol hod bosih...ker so naveličani vsakič predn se obujejo, čevle strest v pričakovanju, da bo kej padlo vn iz njih *pleaseno*

 

 Tadruga nadloga v poletnih mesecih tukej so pa the one and only – mozzies (če ste prebrali post o avstralščini, veste o čem govorim :D)...roji in roji le te...sploh, ko zunej obesiš perilo in ga hočeš čez par ur pobrat, se kr cela vojska požene iz med oblačil, katastrofa. Še dobr, da moj “resting bitch face” odbija ne samo ljudi ampak tut komarje, wohooo :D torej, razn ogabnega filinga, ko se ti cel roj komarjev zapodi v faco, z njimi nimam večjih težav.  

Zdej, ko sm se mal olajšala z jamranjem pa lahko prešaltam na vesele in vznemerljive zadeve in vam deloma razkrijem svoje plane za bližnjo prihodnost! KONČNOOOO so se zadeve začele premikat v pravo smer in sem po dolgih tednih (!!!) razmišlanja, organiziranja in raziskovanja prešla na dejanja in bookiranja – moje slovo od Sydney-a se približuje s svetlobno hitrostjo in dan D bo 14.3., ko odrinem na potovanje. Začnem s turo po vzhodni obali OZ in nadaljujem na Novi Zelandiji. Podrobnosti vam še ne povem, izdam, da bo tole najbolj epsko potovanje vseh mojih dosedanjih. And I couldn’t be more excited for it!! :)

In za konec še nekaj fun fact-ov:

1. poimenovanja mest po državi...hahahahahaha vse realno...I've been to Wollongong myself :D

 2. Naglas...mislm, da ne rabm zgublat besed hahaha

 3. TimTaaaaams are lifeee, vegemite is SHIT, don't ever try it, ever ever ever!!

4. V zadnjih dneh še posebej....ne razumem, 24/7 taki zvoki, da bi si človk kr fračo al pa zračno puško nabavu pa postrelu vse ptiče okol!!!! SHUT UP PLZZZ!!!!

Upam, da vam za enkrat novo leto dobro služi in gre vsem vse po planih, men sicer ne vse tko kot sem si zamislna (my cafe just started closing earlier every day which means less hours=less mones)...ampak se ne dam(o)! Vse bo šlo tko kot mora, I know it! Sploh pa, ker se približuje največji državni prazniiiiikkkkkk 26.1. = AUSTRALIA DAY!!! Ludnica, že vidm...! :D

 

Stay tuned for what is yet to comeee!!

xxx

Twenty-Seventeen

Happy 2018 from down undeeeer! :) kakšno noro leto je za mano...sej že res, da sem si na lanskega Silvestra obljubila, da bo 2017 prekosilo vsa leta prej, a takih presežkov res nisem pričakovala! Toliko novih prijateljstev, držav, mest, izkušenj, toliko trdega dela, veselja, žalosti, korakov izven cone udobja in novih dogodivščin. NORO!  V 2017 sem obiskala tri kontinente (Evropo, Ameriko in Avstralijo), raziskovala mesta v 5 državah/zveznih državah (Švedska, NY, Massachusetts, Pennsylvania, NSW) in preživela 8 letov kar je skupaj nekje 44 ur in 20min v zraku!  Nasploh se mi precej dopade dejstvo, da zadnjih par preteklih let uspešnost le teh vrednotim kar s številom potovanj, preletenih ur in novih izkušenj iz tujine haha priorities sorted :D Absolutno pa še vedno ne verjamem čist, da trenutno živim v Avstraliji. SAY WHAT??? Vsekakor sem tole praznično sezono precej pogrešala našo zimo. Po Božiču (božično objavo najdeš tule) je blo treba itak hitr nazaj v službo vmes pa še planirat kam se dat za zadnjega v letu. Nekje sm prebrala, da je v šlo za načrtovanje novoletnega ognjemeta v Sydneyu 10,000 ur...približno tolk kokr sm tut js vložila svojga časa v temeljito raziskavo kam, kako, kdaj, kje itd... no na koncu je pa celotna zadeva izpadla nekako takole...

Silvestrovanje po Avstralsko (natančneje Sydney-sko):

Shock. Delala sem še cel teden po Božiču. In to večinoma ob 6:30 zjutrej ha-ha. Šefica mi nikakor ni “mogla” dat prostega 31.12. kar me je čiiiist razjezilo in užalostilo. :| moj plan je sicer bil – 31.12.: že od zgodnjega jutra (7am) kampiram nekje v vrsti za vstop v najboljšo cono za ogled silvestrskega ognjemeta, ko si seveda rezerviram najboljši plac, tam kampiram še nadaljnih 15 ur do polnoči. Hrane in pijače na pretek. Ekstra dobra družba, sonce, nč preveč gužve....HAHAHAHAHA potem pa svizec zavije čokolado v folijo! Realnost je bla seveda popolnoma drugačna. Nekako takole: par dni pred zadnjim decembrom smo z Yogs in Melty kovale načrt kako za vraga se bom js prjajcala kamorkoli v varovane cone, če pa delam do 4 POPOLDNE!!!! -.- absolutna katastrofa. Praznovanje novega leta v Sydneyu sicer poteka tako, da so po celem mestu določena območja za “gledalce”, za vstop v katere več al manj povsod čakaš v neki koloni. Ena so zastonj, za ene pa plačaš (mastno) vstopnino. Promet se v centru ustavi, zaprejo se ulice, parki, javni prevoz pa super organiziran. Za najboljša območja ljudje kampirajo pred vhodom v cono že od prejšnjega dne (sm prebrala na DailyTelegraphu, da so neke jakuze že od sobote zjutrej u šotoru pred vhodom v Mrs Macquire’s point – kamor sm tut js tako zelo hotla pridt- čakale, da bodo ja prvi pršli not in si zagarantiral najbolši spot, glavni razlog za to pa – VSE ZA DOBR FOTKO! Mislm, what, please go jump off a cliff). Torej ljudem se dobesedno zmeša in mislm, da sm bla čist upravičeno popolnoma iztirjena zato, ker sm mogla tist dan še v službo, med tem ko so se vrste daljšale in daljšale. Moj največji strah je bil sicer, da bom zamudila vrsto, ker spuščanje ljudi v cone deluje po principu – spuščamo do dosežene kapacitete (v našem primeru je blo to nekje 15,000 ljudi). Vsi najboljši placi načeloma le-to dosežejo že zgodej popoldne. Šefica Mimi, mi je obljubila, da bo poskusla prepričat taglavno, da bomo v nedeljo zaprti, ker itak ne bo nč folka. Na razsodbo smo čakal vse do sobote, js sm mela pa že tok različnih planov A, B, C, D, ŽNJ, da se mi je kr mešal. Še bol zmedena je bla Melty, ker je blo na njej, da gre v vsakem primeru že zjutrej zagotovit mesto v vrsti in dobit dobr spot. Na konc smo se po dolgih razpravah o izbiri cone odločile, da gremo na vse ali nič in zberemo Mrs Macquire’s Chair Point v Royal Botanical vrtovih – najbol oblegano zastonj mesto poleg območja okoli Opere in Circular Quay-a. Maksimalna kapaciteta je bila tu v preteklih letih dosežena okol 3-4.....Kdor visoko leta..........torej v soboto je bil kafič tok prazn, da me je Mimi poslala domov, še predn sm začela delat. Ok tole obeta....predvidevam, da bomo v nedeljo zaprti in po tihem že odpiram šampanjc v mislih... Pol mi pa zvečer ta ista flaša šampanjca zamašek katapultira direkt v glavo – nč ne bo, bomo kr delal jutr! Po posvetu s cimrami se odločm, da Mimi pošljem obsežen sms z vsebino tipa: “prosm prosm prosm, to je moja edina možnost, da vidm ta ognjemet, sam zrd tega sm ostala v Sydneyu, ne morm zdej zamudit celga dogodka prosm prosm dej me prej spust” in tako dalje in tako naprej...njen odgovor je bil seveda “ ne morm, ker, kaj pa če bo ful ljudi???” sej jo razumem, ampak plisssssssss!!! No luck. Treba je blo prilagodit plan novim razmeram. Melty bo šla zjutrej v vrsto, našla bo dobr plac, s kolegi rezervirala toliko prostora, da se bomo lahko še tri riti prštulile zraven. Yogs bo šla s kolegico okol 2-3 v vrsto čakat in držat mesto, dokler js ne pridm takoj po šihtu (šele po četrti uri popoldne) v to isto vrsto in se uštulim tam k njima...sounds like a solid plan. V soboto zvečer smo se tako podale še v šoping za hrano, ker tole bo pa res waiting game.....needless to say, da smo kupile vsega boga od slanega do sladkega, zdej sm še upam, da bomo dejansko lahko skup silvestrovale.....ponoči valda nism spala...vse kar mi je hodilo po mislih je blo "mi bo ratalo, mi ne bo ratalo?!?!?!" Nedelja zjutrej; ustanem ob 5:30, torbo sem mela že prštimano, spakirala še hladilno vrečko z vso hrano in direkt v službo. DEAD, literally! V treh urah smo mel vrjetno ene 4 stranke. Čista mrtvina. Melty mi med tem pošilja update v živo iz vrste hahaha ob 7 zjutri je bla že celaaa kolona – pa sami azijci. Menda. Potiho sm upala, da si Mimi premisl in me prej spusti iz službe. 9:38.....Mimi: “če bo ob 10 še vedno taka mrtvina, lahko greš.” Js: “WHAT?!?!? OMGGGG” (že pišm Yogithi, da naj se spoka od doma, ker bom čez 20 min na železniški, let’s dooo this aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!)......9:56 *invazija folka na Bondi Wholefoods Cafe, Surry Hills, NSW*.....9:57 do 12:13...od kar delam v tem kafiču, še nismo mel tooook prometa. Prsežm. Ljudje so kr drli not, naročila so tok hitr padala, da so reveži printrčki za račune komej še dohajal, mi pa tut! Men je šlo kr na jok z vsakim novim azijcem k je stopu na naše dvorišče. FAK, ZAKVAJ MI TO DELATE?!?!?! Med tem ko sm se utapljala v vseh smoothijih, sokovih, kombučah in sendvičih, nikakor nism mogla nehat mislt na možnost, da ne mi ne bo uspelo prit do Melty in bit priča praznovanju v samem središču mesta. Umes sm se stokrat preklela, zakaj sm se sama tok napsihirala s tem ognjemetom (btw, tole je blo že 10+ let top 5 na moji bucket listi) in si stalno prigovarjala “pa sej ni spet tok posebno, najbol bi blo, da greš direkt spat in pozabš use”, “sej ti bo ratalo, maš to”, “če ne boš pršla tja, boš šla pa nekam drugam, sej maš polno planov B!”......po 12 se je stanje počasi začelo umerjat. Fakinšit. Tole je pa blo. 12:43: Mimi: “ko Trini poje malco, lahko greš” .....Js *picking my jaw off the ground* “resno?!?!?!?!” ....v momentu se mi je pozitiva vrnila v zavest....yaaaas zdej pa res mam to!! Popokala sm svoje torbe in zdirjala čez vrata, BYE BITCHES, see ya next year!! Ujamem vlak za center glih za glih. Yogs se mi pridruži kasnej, ko bom že v vrsti. Tečmmmmmm!!! Valda sm umes stopila dol na napačni postaji (pozabila, da dela krožno, upssss), zašla s poti, pršla do vhoda in spremljala kolono vse do parka, kjer se je jasna linija kolone popolnoma razgubila. Vse skupej je blo nakonc sam še ko neko združenje....”ammm excuse me, where is the the start of the que???” no na začetku vrste je stal tip z rumenim napisom “que starts here” popolnoma neviden ljudem v okolici hahaha prvo moje vprašanje seveda – a je sploh kej možnosti, da bomo še pršli v park??? Model prav da absolutno, ko dosežejo kapaciteto, ga bodo obvestil in bo nehov spuščat ljudi v vrsto. Mal si oddahnem. Upam, da Yogythi še uspe! Čez kašne 20 min smo končno vse tri v vrsti za vstop na Mrs. Macquire’s point. Uspelo nam je glih za glih, ker so kašne pol urce kasnej zaprli vrsto...zdej pa čakamo.

Yes, this is the start of the line and not a random gathering :O

Premikamo se po polžje...opazujemo celo kačo ljudi kako se počaaasi pomika po hribu, ki se zdi še takoooo daleč od nas. Po kakšnih dveh urah čakanja končnooooo stopimo iz trave na asvalt wohoooo, hud napredek. Smo že bližje, samo še tale hrib, dva ovinka pa smo na ciljni ravnini. Po nekaj več kot treh urah čakanja smo uradno ZNOTRAJ CONE!!!! Vse tri ko ene budale vse navdušene izvajamo happy dance sred ceste po uspešno prestanem security check-u. To je to punce. We made it!!! js sm bla totalno iz sebe in kr nism mogla vrjet. Zdej nam pa ostane samo še to, da najdemo Melty. Menda so območje, kjer je ona s kolegi šparala plac, zaprli, ker je bilo direkt ob vodi in je blo menda že prepolno. Melty je mela seveda svoj plan kako nas spravt not...glede na to, da so vsi dobil smejkota na zapestje z markerjem, ni blo težko “ponaredit” znakca in nam zagotovit vhoda v cono....we’re in! Omg. Kakšen razgled. Omg. Tole bo noro! Še vedno nism mogla verjet. I made it, I’m in, i’m gonna see the Sydney Fireworks!!! Naš plac je bil direkt v prvi vrsti, ob vodi, v senčki s precej dobrim razgledom na Harbour bridge, še celo nekej Opere se je vidlo. Zdej nam pa ne preostane druzga kot da sam uživamo in čakamo na večer.

Seveda smo mal zavidal vsem tistim, ki so bli tist večer zasidrani v marini na svojih jahticah in jadrnicah, si predstavlam kakšen razgled je šele iz tam...bogatuni eni! :o mi smo do večera kartal, jedl, se slikal in se spoprijateljil s sosedi (needless to say, da smo bli k sardine v konzervi itak :D) na nebu so nas zabavala športna letala, ko je padel mrak pa light show na vodi in mostu. Ob 9 je sledil prvi pravi ognjemet, čeprov “otroški” (namenjen tamalim, da grejo pol lahko spat haha), je bil tako veličasten, da še nism vidla takšnega. Razgled iz naše vrste definitivno ni bil slab....ko bi le ljudje vsi lepo sedel in užival, namest stal in tiščal svoje tace s telefoni in selfie palcami v zrak – poslednično pa zablokiral razgled vsem ostalim.. jaoooo raja, learn to enjoy the moment! Po otroškem ognjemetu je sledila še runda Cards against humanity in že je bla ura 11...folk se je začel gnest, da bodo ja vsi vse vidl kljub drevesom in ostalim ljudem. No me smo ostale kr na naši poziciji stran od ostalih, ker smo čist solidno lahko sledile dogajanju. Odštevanje zadnje minute se je začelo s projekcijo na mostu...v zraku si lahko čutil napetost in pričakovanje vseh...ob polnoči pa...buuum... to, na kar smo vsi (nekateri tut več kot 24ur) čakali in to kar zagotovo ni razočaralo. Wau. Ne morem opisat z besedami pa tut s temi parimi slikami, ki jih imam, ne. Absolutno vredno vseh ur čakanja, stanja v vrsti, šprinta iz službe in vsega researcha, ki sem ga nrdila za to novo leto. Just whoa, I made it! We made it! :) 

No, če povzamem; približno zaporedje dogodkov tukajšnjega novoletnega praznovanja za večino gledalcev zgleda nekako takole: od jutra na soncu čakaš v vrsti na vhodu približno 3+ ure, nato te čaka nekje 13+ ur na lokaciji, chilliraš, kej poješ, popiješ, poležavaš, igraš družabne igre, če se ga nacukaš, te precej hitro odstranjo, potem končno pride čas za ognjemet...uživaš v 12 minutnem spektaklu, ob 12:30 te pa že podijo domov...po celem dnevu je to itak edina stvar, ki si jo res želiš – dom in postla. Sicer te čaka še preizkušnja kako pridt domov ob trumah ljudi, ki derejo na vlake, buse in zapolnjujejo pločnike ter ceste. Še dobr, da smo me kr kratko razdaljo od doma, tko da smo šle kar peške in se gladko izognile gužvi na javnem prevozu. Novoletni dan smo večinoma prespale in se pozno popoldne odpravile poležavat plažo, ko se je raja že spokala domov. :D Ni kej, relaksacija je bla definitivno potrebna, ker je bil zame torek že nov delovni dan in to ob 6:30 zjutrej!

še kar težko verjamem, da se je vse to zgodilo prav meni...kakšna srečnica sem, da imam priložnost doživet nekaj takega in živeeeet na drugem koncu sveta...there is no greater feeling than a feeling of self-accomplishment and being proud of your achivements. Svaka mi čast, definitivno mi ne gre slabo u lajfu!!! :D

I hope 2018 treats you well people. Make it count, I know I will for sure!! :***